Informacije o alternativnem reševanju sporov
Potrebujete informacije glede alternativnega reševanja sporov v zvezi s postopkom izdaje dovoljenj za gradnjo in delovanje obratov za proizvodnjo energije?
V procesu investiranja v različne OVE tehnologije so potrebna raznovrstna dovoljenja kot npr. gradbeno dovoljenje, vodno soglasje, soglasje za priklop itd. V postopkih pridobivanja teh dovoljenj se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 s spremembami), zato govorimo o upravnih razmerjih. Spore, ki nastanejo znotraj takšnih razmerij rešujejo upravna sodišča.
V izogib sodnemu reševanju sporov so se v praksi vzpostavili najrazličnejši mehanizmi alternativnega reševanja sporov. V nadaljevanju so opisane nekatere možnosti alternativnega reševanja sporov, ki so določene zakonsko.
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV
Alternativno reševanje sporov pomeni reševanje sporov na način, ki je nadomesten klasičnim pravnim postopkom. Pomeni posredovanje ene ali več nevtralnih tretjih oseb, ki omogočijo rešitev spornega razmerja. Z medsebojnim popuščanjem se poskuša doseči sporazum, ki je sprejemljiv za obe stranki, tovrstno reševanje sporov pa praviloma pomeni prihranek časa in denarja.
Oblike alternativnega načina reševanja sporov so neomejene, najbolj uveljavljene oblike v upravnih razmerjih v evropskem prostoru pa so poravnava, nadomestne odločbe prek pravnih sredstev, mediacija, tribunali, arbitraže in upravne pogodbe.
Zakonodaja:
Nobeden od navedenih zakonov sicer izrecno ne določa uporabe alternativnega reševanja sporov za upravnopravna razmerja. V upravnih razmerjih so nekatere oblike alternativnega reševanja sporov določene v Zakonu o splošnem upravnem postopku in v Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami) kot splošnih procesnih zakonih, posamezne oblike pa tudi v nekaterih področnih zakonih. Kljub temu, da so določene oblike alternativnega reševanja sporov predvidene, se v praksi redkeje uporabljajo.
V 137. členu Zakona o splošnem upravnem postopku je opredeljena možnost poravnave, ki je tudi ena izmed oblik alternativne rešitve spora. Poravnava v upravnih postopkih sicer pride v poštev le v primeru, kadar je v postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, ne pa tudi v odnosu med javnim in zasebnim interesom. Poravnava v upravnem postopku namreč ne sme škodovati javni koristi, javni morali ali pravni koristi tretjih.
Področna zakonodaja (npr. Gradbeni zakon) določa pogoje za graditev objektov in druga vprašanja, povezana z graditvijo objektov. Tako je natančno določeno, katere listine in dokazila mora stranka predložiti in upravni organ na podlagi njegove vloge odloča o pravici vlagatelja. Zoper odločitev upravnega organa lahko stranka, ki z odločbo ni zadovoljna vloži najprej pritožbo, nato pa sproži upravni spor.
Stranke imajo možnost sklenitve poravnave tudi v okviru sodnega spora po Zakonu o upravnem sporu. Ta v 57. členu predvideva, da lahko stranke v upravnem sporu sklenejo poravnavo ves čas do izdaje odločbe, pri čemer sodišče ne sme dovoliti sodne poravnave, ki bi nasprotovala zakonu. Pri sklepanju poravnave tožena stranka ni vezana na izdano upravno odločbo, sklenjena sodna poravnava pa glede na vsebino deloma ali v celoti nadomesti izpodbijani upravni akt.
Možnosti za sklenitev poravnave v postopku sicer obstajajo, vendar je uporaba mogoča v omejenem obsegu.
Mediacija v upravnih postopkih sicer ni izrecno predpisana vendar jo je mogoče izvajati. Uporaba mediacije je, tako kot poravnava, mogoča v omejenem obsegu, saj organi še vedno odločajo o javnem interesu, strani pa s predmetom postopka načeloma ne moreta razpolagati (npr. umeščanje proizvodne naprave OVE v prostor mora biti v skladu s prostorskimi akti). Področje uporabe je tako prepuščeno posameznemu organu. Nekateri organi (npr. občine) imajo svoje pravilnike o mediaciji, kar pomeni, da se v nekem omejenem obsegu mediacija izvaja in je potrebno konkretno preveriti v katerih postopkih in za katere primere. V kolikor bi želeli v postopku uporabiti katerega izmed alternativnih načinov reševanja spora je najbolje, da se obrnete konkretno na organ, ki odloga o vaši zadevi in se pozanimate ali obstaja možnost.
Za zaključek:
Možnosti alternativnega reševanja sporov v upravnem postopku tako obstajajo, vendar je uporaba restriktivna in omejena. Pri pridobivanju dokumentacije in potrebnih dovoljenj oz. soglasij se mora tako stranka dobro pozanimati in pri upravnem organu preveriti kaj vse bo potrebovala, da bo njena vloga lahko uspešna. Za pridobitev vseh potrebnih informacij pa stranki pomaga tudi kontaktna točka.